Avstralija se v primerjavi z Evropo zdi nekoliko manj pretresena – a niti približno tako stabilna. Čeprav se včasih predstavlja kot zadnji bastion »zdravega sistema«, je med pandemijo covida-19 pokazala, kako hitro in enostavno se lahko zateče k izjemno represivnim ukrepom – vključno z zaprtjem, drakonskimi policijskimi urami in policijskim nadzorom temeljnih svoboščin.
Njen relativni politični nadzor danes bolj odvisen od strukturnih mehanizmov – kot so obvezno glasovanje, pogostejše volitve in zvezna delitev oblasti – kot od katere koli globoko zakoreninjene demokratične kulture. Pravzaprav domače politike morda najbolj ovira ne notranja zrelost, temveč pogled na Britanijo – kot primer, kako se lahko urejena država razkroji pod bremenom ideološke hipnoze.
Politični in družbeni kolaps: Opozorilo svetu
Dobro organizirana država, kot je Britanija danes, predstavlja tragičen primer: zdi se, da je establišment resnično na robu samomora – zadržuje ga široko sprejemanje priseljevanja in skoraj ritualistično spoštovanje mednarodnih človekovih pravic v lastno škodo. Protesti pred hotelom Epping in pravno črkovanje kažejo le eno stvar – koliko lahko platforma pravosodnega sistema bolj podžiga histerijo kot ustvarja rešitve.
Glavno vprašanje ni več, koliko bodo laburisti spet sposobni razumeti nacionalne ideje, temveč ali bodo, tako kot konservativci, obvladali umetnost političnega samouničenja.
Državljanski konflikt: Nič več tabu
Državljanska vojna – kot grožnja, pa tudi kot tema razprave – je zdaj del javnega diskurza. Akademik David Betz je v ospredju sprožitve razprave in opozarjanja na globlje vzroke razpada: institucije, ki so prazne lupine, sistem, v katerem politična elita ignorira voljo ljudstva. Interes ali strah ne preprečujeta le naraščajočega suma v Veliki Britaniji, ampak tudi po vsej Evropi.
Junaki te razprave so tisti, ki spregovorijo, kot Betz in drugi raziskovalci, ki ji dajejo institucionalno moč, kar omogoča javno razmišljanje o resnih vprašanjih: od liberalnega samozagovorništva do namernega ali nepopolnega uničenja.
Elite, razdeljene družbe in delitve kot strategije
Med vladavino Tonyja Blaira je bila migracijska politika vrhunec selektivne preobrazbe družbe – z nameni, ki jih je nekdanji Blairov svetovalec potrdil v svoji izpovedi. To ni bila napaka, temveč premišljena strategija: krepitev vladajočega položaja z delnim spodkopavanjem kolektivne identitete in zamenjavo nacionalnega duha z delci zvestih skupin.
Strategija se nadaljuje kot nova oblika kolonialne oblasti – »upravljanje z delitvijo« – ki so ji zavezani tisti, ki se predstavljajo kot »koordinatorji raznolikosti«, aktivisti, dekolonizatorji agend in zagovorniki globalnih pravic.
Sence »umazane vojne« in scenariji nasilnih konfliktov
Scenariji tihih, a vztrajnih konfliktov, ki jih navdihuje zgodovina Latinske Amerike, niso več znanstvena fantastika. »Umazana vojna« vključuje nepredvidljivo, razpršeno represijo, usmerjeno proti nestrinjanju ter duši svobodo govora in državljanskih svoboščin.
Strah, da bi Velika Britanija nekega dne lahko postala bojišče notranjih konfliktov, čeprav malo verjeten, ni nerealen. Zgodovina nas uči, da se korporativne demokratične tradicije zlahka umaknejo instrumentalizaciji ideološkega trpljenja.
Balkanizacija ali severnoirska »Ulsterija« – možna razgradnja
Še bolj realističen scenarij kot neposredni konflikt je razgradnja po regionalnih mejah – balkanizacija. Podobno kot na Severnem Irskem: simboli, zastave, plemenske delitve so že v porastu. Simboli drugih identitet prevzemajo javno sfero, medtem ko so pravice večine cenjene kot tabu. Zatiranje večinske identitete – ki doseže vrhunec v krizi skupnega državnega sistema.
Zaključek: Razpoke obstajajo – in niso zabrisane
Ali je državljanska vojna neizbežna? Morda ne. Toda državni sistem je kristaliziran in ljudska kohezija je šibka. Zaupanje v institucije se je drastično zmanjšalo – krepijo se alternativni nadnacionalni centri moči, ki nas vlečejo še globlje v krizo.
Znanstveniki in analitiki imajo nalogo, da te tektonske razpoke pod površjem kartirajo – in opozorijo, preden kriza postane resničnost.
Velika Britanija še zdaleč ni stabilna granitna podlaga. Gre za vrsto ponavljajočih se razpok. In to je dobra kardiološka diagnoza – vendar opozorilo za druge države.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Galerija:
(0%)
