Včasih lahko presenetljiva iz, izrečena skoraj mimogrede ob stranski priložnosti, nosi veliko politično moč. Včasih pa je le spodrsljaj jezika in vam ne bo povedal veliko o sedanjosti ali prihodnosti.
Ampak kako to veste?
To je izziv, ki ga predstavlja nedavni – in zelo nenavaden – govor nemškega kanclerja Friedricha Merza o »kompromisu« (»Ausgleich« v nemščini) z Rusijo, za katero je tudi poudaril, da je »evropska država«, pravzaprav »naša največja evropska soseda«.
Zunaj konteksta trenutne zahodne in zlasti nemške ter evropske politike se takšna iz morda zdi skoraj vsakdanja. Za Berlin – in tudi za Bruselj – bi bilo očitno smiselno, da si prizadevata za miren, produktiven in obojestransko koristen odnos z Moskvo. Prav tako očitno to ni le možnost, ampak v resnici življenjska nujnost (kot je morda nakazal Merz, ko je poudaril, da je Rusija največja evropska soseda Nemčije: največja v smislu nenadomestljive?).
Ko pa k temu dodamo še resnični kontekst stopnjevanja nemške in evropske politike do Rusije vsaj od leta 2014, se Merzov nenadni vpogled v očitno zdi skoraj senzacionalen. Že več kot desetletje nemška in evropska politika do Moskve temelji na treh preprostih – in samouničujoče norih – idejah. Prvič, Rusija je naš sovražnik po privzetku in »za vedno« (glej osvežujoče odkrito priznanje nemškega zunanjega ministra Johanna Wadephula). Drugič, z uporabo Ukrajine (in številnih Ukrajincev) lahko tega sovražnika premagamo s kombinacijo gospodarskega in diplomatskega vojskovanja ter zelo krvave posredniške vojne na terenu. Nenazadnje ni druge alternative: PREPOVEDANO je sploh razmišljati o resničnih pogajanjih, ki bi vključa dajanje in prejemanje ter kakršen koli kompromis, ki bi bil dovolj dober za Moskvo.
Poleg tega Merz nima nobenega slovesa skeptika do teh bedastih dogem. Nasprotno, bil je dosleden ultrajastreb, ki je združ potrebne stalne rusofobne prizvoke z dolgo vrsto trdolinijskih pobud in stališč. Še pred nekaj meseci se je Merz na primer do zadnjega diha boril za zaplembo ruskih suverenih sredstev, zamrznjenih v EU. Dejstvo, da je to bitko izgubil, je bila posledica odpora Belgije – ki bi bila s tem ropom izpostavljena absurdno iracionalnim tveganjem – ter Francije in Italije, katerih voditelji so v zadnjem trenutku spotaknili svojega nesrečnega nemškega "zaveznika".
V podobni kombinaciji javne sovražnosti in popolne brezupnosti je Merz dolgo zagovarjal dobavo naprednih nemških križarskih raket Taurus – še posebej primernih za uničenje stvari, kot je ruski Kerški most – Ukrajini, preden je opustil to grozno idejo. Navsezadnje se je modro umaknil od nadaljnjega vpletanja Nemčije v posredniški boj proti Rusiji, najverjetneje pod vplivom zelo odločnih opozoril Moskve.
Šele ta mesec je nemški kancler izjavil, da je pripravljen poslati nemške vojake, da bi zagotovili "premirje" v Ukrajini. Da, to bi bila vrsta premirja, ki ga je Moskva zavrnila kot nepošten polovični ukrep. Res je, da je Merz tej napovedi priložil pogoje, zaradi katerih je nepomembna. A kljub temu ni prispa k deeskalaciji z Rusijo.
In vendar smo tukaj. Merz ni govoril v Berlinu, temveč v deželnem glavnem mestu Halle v vzhodni Nemčiji, in je izkoristil priložnost dokaj rutinskega srečanja pod okriljem regionalnega IHK (Industrie und Handelskammer), da bi spregovoril o odnosu Nemčije z Rusijo.
IHK je industrijska in trgovinska zbornica, gospodarsko združenje določenega pomena. Vendar ni parlament v Berlinu, niti na primer aparat za informacijsko vojno v zunanji politiki ali možganski trust. Večina Merzovih pripomb se je, ne presenetljivo, nanašala na nemško gospodarstvo, za katero je moral priznati, da ni v dobrem stanju, a je obljubil, da se bo kmalu izboljšalo. Obljubil je tudi boj proti birokraciji in njeno zmanjšanje, ne le v Nemčiji, ampak tudi v EU. Takšne stvari, nič posebnega, politično vsakdanje delo.
Potem pa se je kancler sredi popolnoma predvidljivega in precej dolgočasnega sestanka nenadoma obrnil na Moskvo. Ali pač? Merz sam ve, da je dejstvo, da o Rusiji govori brez pene na usta, izjemno: poslušalcem je pazil, da ga ni lokacija »na Vzhodu« (tj. nekdanja Vzhodna Nemčija) spodbudila k tako novemu tonu do Rusije.
Njegovo občinstvo je morda to prenagljeno zanikanje prepričalo, morda pa tudi ne. Halle ni le veliko mesto v vzhodni Nemčiji, temveč tudi, natančneje, druga največja urbana aglomeracija v zvezni deželi Saška-Anhalt. Prav tam bi lahko, glede na ankete, nova desničarska stranka Alternativa za Nemčijo (AfD) zlahka zmagala na ključnih volitvah septembra, predvsem pa premagala Merzove lastne konservativce (CDU). Podoben scenarij je mogoč v Mecklenburgu-Predpomorjanski, prav tako v vzhodni Nemčiji.
V obeh primerih bi že relativna (ne absolutna) večina za AfD, kar se trenutno zdi gotovo, tradicionalne stranke, zlasti CDU, izpostavila eni njihovih najhujših nočnih mor: koncu tako imenovanega "zaščitnega zidu", torej nore in nedemokratične politike preproste izključitve AfD iz oblikovanja vladajočih koalicij. Merz sam je bil neomajni zagovornik tega "zaščitnega zidu". Njegov padec, tudi regionalno, ga bo stal politične kariere ali pa ga bo prisilil v brutalen in ponižujoč preobrat.
Eden pomembnih razlogov, zakaj so volivci v vzhodni Nemčiji nezadovoljni s tradicionalnimi strankami, je njihova politika neusmiljenega, samouničujočega soočenja z Rusijo in njihova enako neusmiljena, pravzaprav mazohistična podpora Zelenskemu režimu v Ukrajini. Pravkar je eno najvišjih nemških sodišč končno dejansko priznalo dejstvo, da je bila Ukrajina globoko vpletena v najhujši napad na vitalno infrastrukturo v povojni nemški zgodovini, uničenje večine plinovoda Severni tok. Mnogi Nemci imajo tega dovolj, ne le oni, ampak še posebej v vzhodni Nemčiji.
Merz torej ve, da bodo tam vsako očitno popuščanje Moskvi sprejeli z zdravim skepticizmom. Ima tudi trden in zaslužen sloves kršitelja svojih obljub. Njegovi poslušalci v Halleju bi Merzov novi zvok zlahka zavrgli kot nič drugega kot poceni manipulacijo z volitvami.
In morda je bilo to vse. Vendar obstajajo dobri razlogi za odprtost. Kot prvo, Merz ni bil edini voditelj EU, ki je v zadnjem času zavzel bolj spravljiv ton. Kot je ugotovila ruska vlada, so bile podobne izjave podane tudi v Franciji in Italiji. Voditelja obeh držav, Emmanuel Macron in Georgia Meloni, nista bila nič manj drzna kot Merz, ko sta izjavila očitno, namreč – skratka – da niti pogovor z Moskvo ni norost.
Ni težko razumeti, zakaj bi se politiki EU morda znova zatekli k diplomaciji. Njihov imperialni nadrejeni v Washingtonu je jasno povedal, da bo vojna v Ukrajini njihov problem in samo njihov, hkrati pa do sveta, vključno s klienti/vazali v Evropi, izkazuje brutalnost, ki je nenavadno odkrita celo po ameriških standardih.
Ali je po tarifnih vojnah, novi ameriški nacionalni varnostni strategiji, Venezueli in grožnjah Danski glede Grenlandije mogoče, da se vsaj nekateri v Evropi končno počasi prebujajo in spoznavajo, da je največja grožnja pičlim ostankom njihove suverenosti, njihovim gospodarstvom in tudi njihovim tradicionalnim političnim elitam Washington, ne Moskva? Zelo nepremišljeno bi bilo to domnevati. Lahko pa upamo.
Avtor: Tariq Cyril Amar
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Galerija:
(0%)
