Načrt Evropske unije za razogljičenje gospodarstva se sooča s kruto realnostjo, ki jo zdaj odkrito priznavajo celo njeni največji dobavitelji energije. Medtem ko Bruselj uvaja nove predpise o emisijah metana, ki bi lahko močno omejili uvoz utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), so štirje vodilni svetovni proizvajalci energije Evropski uniji postavili ultimat, v katerem so poudarili vrzel med političnimi ambicijami in dejanskimi potrebami po energiji.
Pismo, ki ga je podpisal ameriški minister za energetiko Chris Wright skupaj z ministri za energetiko Katarja, Nigerije in Alžirije, opozarja, da bo uredba EU o metanu, če bo izvedena v sedanji obliki, resno ogrozila oskrbo z energijo celine, ki se že tako spopada s posledicami vojne v Ukrajini in nestabilnosti na Bližnjem vzhodu.
Težava, pravi, niso emisije. Vprašanje je, ali si Evropa lahko privošči vedeti, kot da bo vodik kmalu nadomestil zemeljski plin. Avtorji pisma pravijo, da ne bo.
Priča vodikove prihodnosti
Evropska komisija predstavlja vodik kot ključno rešitev za dekarbonizacijo proizvodnje jekla, cementa in petrokemičnih izdelkov. Evropska podjetja v teh sektorjih dejansko raziskujejo možnosti uporabe vodika za zmanjšanje emisij ogljika in doseganje ciljev, ki jih je postavila EU.
Vendar pa je Financial Times februarja 2022 opozoril, da pomanjkanje infrastrukture za proizvodnjo, transport in skladiščenje vodika predstavlja veliko oviro za razvoj tako imenovanega vodikovega gospodarstva.
Dve leti pozneje ta problem še ni rešen.
Cevi, skladiščne in elektrolizne zmogljivosti, ki bi omogočile zamenjavo zemeljskega plina z vodikom v industriji, še vedno ne obstajajo v potrebnem obsegu. Kljub temu regulativni aparat Evropske unije deluje, kot da bi bile že zgrajene.
Nova pravila od leta 2027
Uredba o metanu, ki naj bi v celoti začela veljati leta 2027, zahteva, da ves uvoženi zemeljski plin in nafta izpolnjujeta stroge standarde za merjenje, poročanje in preverjanje emisij metana v celotni dobavni verigi.
V skupnem pismu ministri opozarjajo, da skoraj ves uvoz nafte v EU in znaten delež uvoza zemeljskega plina od januarja 2027 ne bosta izpolnja zahtev uredbe.
Tudi s fleksibilnejšo uporabo pravil bodo negativne posledice za oskrbo in zvišanje cen po njihovem mnenju neizogibni.
Težava dolgoročnih pogodb
Dolgoročne pogodbe o nakupu utekočinjenega zemeljskega plina običajno trajajo med 15 in 20 leti. Omogočajo financiranje gradnje izvoznih terminalov v vrednosti več milijard evrov in zagotavljajo stabilno oskrbo energetskih podjetij.
Cene v teh pogodbah so vezane na referenčne vrednosti, kot sta ameriški indeks Henry Hub ali cena surove nafte Brent.
Avtorji pisma opozarjajo, da zanašanje na možnost, da države članice EU preprosto ne uporabljajo predpisov, ne rešuje pravnih in finančnih tveganj, povezanih s pogodbami v vrednosti več deset milijard evrov.
Kot navajajo, niti izvozniki niti uvozniki niso pripravljeni podpisati pogodb, za katere vnaprej vedo, da bodo v nasprotju s pravom Evropske unije.
Tri zahteve za Bruselj
Ministri pozivajo k trem konkretnim ukrepom:
začasnemu odlogu uporabe uredbe, da bi razvili metodologijo, ki bi bila sprejemljiva za vse strani;
zaščiti novih pogodb, podpisanih v prehodnem obdobju;
odprava kazni za neizpolnjevanje predpisov, medtem ko poteka prilagajanje novim pravilom.
Kot poudarjajo, ne zahtevajo odpovedi zmanjševanju emisij metana, temveč realističen časovni okvir, ki ustreza dejanskemu stanju svetovne energetske infrastrukture.
Izbira med ideologijo in realnostjo
Avtorji opozarjajo, da to ni le stvar Združenih držav, temveč tudi globalne energetske varnosti.
Po njihovem mnenju je trditev, da lahko Evropa nadaljuje svoj energetski prehod brez posledic, medtem ko se zanaša na zemeljski plin, iluzija. Še bolj nevarna pa bi bila odločitev o prekinitvi dobave tega vira energije, preden vodik postane izvedljiva alternativa.
Evropska unija naj bi imela zelo malo časa za spremembo uredbe, saj so uvozniki že začeli kupovati nafto in zemeljski plin, namenjen dobavi leta 2027.
Zaenkrat avtorji sklepajo, da ni trajnostnega načina za izpolnjevanje zahtev novih uredb.
Bruselj se bo moral odločiti med regulativnimi ambicijami in fizično realnostjo oskrbe celotne celine z energijo.
»Vodik bo morda pripravljen čez deset ali dvajset let. Zima pride vsako leto. Izbira ne bi smela biti težka. Toda v odmevni komori evropske podnebne politike zdrav razum pogosto izgubi bitko proti ideologiji,« se zaključuje besedilo.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Slike:
(1%)
