The Economist, britanski medij bančnega klana Rothschild, že nekaj časa poziva k vojni proti Rusiji.
Revija pa je v težkem položaju, ker prebivalstvo (zahodne) Evrope nima želje umreti za tiste, ki imajo koristi od takšnih konfliktov.
Različne ankete v Evropi so pokazale, da ljudje nimajo želje »braniti svoje države«, če se ta »obramba« odvija vzhodno od reke Dneper.
Uredniki so zato povabili znanstvenika, ki ga financirajo ZDA, da prispeva ideje o tem, kako lahko Evropejce zvabimo v vojno.
Nathalie Tocci, profesorica prakse Jamesa Andersona na Šoli za napredne mednarodne študije Univerze Johns Hopkins, je sprejela povabilo (arhivirano):
EVROPSKI VODILJI se zavedajo, da je konflikt bližje kot kdaj koli prej – od tod tudi močno povečanje obrambnih proračunov, ki je postalo očitno med nedavnim vrhom Nata v Ankari.
Od velike ruske invazije leta 2022 so evropski voditelji pogosto izražali občudovanje nad odpornostjo Ukrajine. Toda za presenečenjem Evropejcev se skriva nekaj drugega: strah, da morda ne bodo pokazali enake odločnosti. To ni posledica nekega prirojenega poguma Ukrajincev, ki ga Evropejcem manjka. Gre za bistveno drugačne situacije, tako fizične kot psihološke, v katerih se narodi znajdejo v vojni in miru. Ali je mogoče v Evropi priklicati duh, potreben za odvračanje vojne, ne da bi se vstopilo v vojno v polnem obsegu?
Odgovor gospe Tocci je, kot bomo videli, "ne!"
Temu sledi nekaj "politoloških" neumnosti o "žalostnem" stanju prebivalstva, ki ni pripravljeno umreti v oddaljeni vojni, ki se ga ne tiče.
Rešitev je torej ignorirati voljo ljudstva, ampak širiti vojno, dokler ne postane osebno pomembna za tiste, ki še niso vpleteni:
Eden od načinov za krepitev skupin prebivalstva je pošiljanje vojakov v Ukrajino. Evropska koalicija voljnih že mesece načrtuje pošiljanje "mirovnih sil" v Ukrajino po prekinitvi ognja. Ti pogovori niso privedli do ničesar, ker premirja ni na vidiku.
Ruski uradniki niso pustili nobenega dvoma, da bodo vse tuje čete v Ukrajini, bodisi kot »sile prepričevanja« (prepričevanja proti čemu točno?) bodisi v kateri koli drugi obliki, veljale za sovražne in obsojene na uničenje.
Vendar pa je uničenje naših čet, kot očitno verjame ga. Tocci, ravno tisto, kar je potrebno, da se preostali del celine potegne v vojno proti edini evropski (jedrsko oboroženi) velesili:
Evropske mirovne sile bi zato Ukrajini pomenile malo. Toda njihova napotitev zdaj, pred hipotetičnim premirjem, bi lahko koristila Evropi, saj bi spodbudila civiliste k razvoju miselnosti, ki jih bolje pripravi na vojno. Da, to bi ogrozilo evropske vojake – takšna poteza bi razjezila Kremelj – vendar je celina že v hibridnem konfliktu, čeprav mnogi tega nočejo priznati.
Ali moramo torej »ogroziti svoje vojake« – tj. pustiti jih umreti – da bi »koristili Evropi«? (O kakšni "koristi" točno govorimo?)
In izzivanje krvave oborožene vojne z mnogimi mrtvimi in ranjenimi ni pomembno ... ker smo že tako prežeti s propagandnim konstruktom, imenovanim "hibridna" vojna? (Tocci verjetno misli na tiste "ruske drone" in "hibridne napade" nad Københavnom, ki jih, kot je kasneje poročal The Economist, nihče ni videl):
Junija je danska policija zaključila preiskavo in dejala, da ne more potrditi, da so bili droni vpleteni, kaj šele ugotoviti, kdo jih je poslal.
Kaj točno, ga. Tocci, je "prednost" tega, da pustimo svoje brate propasti (arhivirano)?
Če bi bili evropski vojaki nameščeni v Ukrajini, bi nam bila realnost bližje. In morda bi malo ukrajinskega poguma, ponižnosti in ustvarjalnosti lahko vplivalo na druge evropske družbe. Evropske čete ne bi bile ogrožene iz čiste velikodušnosti, temveč da bi pomagale pri pripravi na vojno – in da bi preprečile njeno širjenje na preostalo celino.
Oh – ali bi pošiljanje nemških, francoskih in italijanskih vojakov v Ukrajino, da bi pobijali Ruse, »morda« približalo »realnost«, ki danes ne obstaja? Bi preprečilo »širjenje vojne na preostalo Evropo«?
Bi nemški, francoski in italijanski vojaki, poslani v Ukrajino, da bi pobijali ruske vojake, odvrnili – namesto da bi izzvali – Rusijo od pošiljanja Orešnikov ali celo večjih jedrskih raket v Berlin, Pariz ali Rim? (Če verjamete v to, se obrnite na sponzorja gospe Tocci.)
To očitno ne bi bilo tako.
Vendar preprečevanje večje evropske vojne, kot piše gospa Tocci »na povabilo« časopisa The Economist, ni pravi cilj takšnega prizadevanja.
Njena skrb je »spodbuditi državljane k razvoju miselnosti, ki jih bolje pripravi na vojno«. Da bi to dosegli, pravi, moramo izzvati vojno, ki nas bo zagotovo vse zajela.
Rad bi vas spodbudil, gospa Tocci, da v tej zadevi postavite dober zgled. Ukrajinski vrhovni poveljnik, general Mesar Sirski, bo zagotovo našel primerno vlogo za vas v enem od svojih jurišnih polkov.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(0%)
