Izjave nekdanjega nemškega zveznega ministra za zdravje Jensa Spahna pred koronsko preiskovalno komisijo Bundestaga pred nekaj dnevi niso zgolj še ena epizoda v dolgem popisu političnih sprenevedanj v času pandemije. So prelomna točka, ki uradnemu narativu o covidu dokončno izbije dno.
Analizo teh izjav je pripravil prof. dr. Martin Schwab, profesor prava na Univerzi v Bielefeldu. Njegova analiza je pravno utemeljen razmislek o posledicah izjav človeka, ki je bil v času pandemije na enem najvplivnejših položajev v Nemčiji.
"️Cepiva" kot eksperiment
Spahn je pred Enquête komisijo v Bundestagu izjavil, da se "cepiva" proti covidu »do danes na trgu na nek način še vedno testirajo«. To ni nepomembna ali tehnična iz. Gre za priznanje, da so bila "cepiva" uporabljena na milijonih ljudi brez predhodno zaključenih kliničnih podatkov o varnosti in učinkovitosti, pri čemer so se ti podatki zbirali šele po množični uporabi.
To dejstvo je bilo v času pandemije sistematično prikrivano ali vsaj relativizirano. Javnosti se je zatrjo, da so cepiva »varna in učinkovita«. Informirano soglasje, temeljni etični in pravni standard medicine, je bilo v praksi pogosto le prazna fraza.
Priznanje, ki sesuje ukrepe
Še hujša je druga Spahnova iz: da nikoli ni bil cilj cepljenja zaščita pred prenosom okužbe na druge, saj to tudi ni bilo priporočilo WHO. Če to drži – in Spahn je to izrekel pod prisego v parlamentarni komisiji – potem se sesuje celoten pravni in moralni temelj ukrepov, kot so bila obvezna testiranja ali zahteve PT (prebolel, testiran), izključevanje necepljenih iz javnega življenja, pritisk na delovna mesta in posegi v temeljne pravice.
Vse to je bilo utemeljeno na domnevi, da necepljeni predstavljajo posebno nevarnost za druge. Zdaj pa isti politični vrh priznava, da niso zasledovali teh ciljev. To pomeni, da niso šlo zgolj za napačno presojo, temveč za zavestno zavajanje.
Najbolj zaskrbljujoče je, da so odgovorni vedeli, da znanstvena in pravna podlaga za te ukrepe ne obstaja, pa so jih kljub temu izvajali. In ob tem utišali kritike, diskreditirali dvomljivce ter ustvarili ozračje strahu in moralnega izsiljevanja.
Kot opozarja prof. Schwab, pravna kategorija za takšno ravnanje ni več malomarnost, temveč naklep – zavestno sprejemanje škodljivih posledic.
Vprašanje odgovornosti
Jens Spahn se danes politično vrača kot resen kandidat za najvišje funkcije v Nemčiji. Hkrati pa še vedno ni jasno, ali bo kdorkoli na politični ravni prevzel pravno in moralno odgovornost za škodo, ki je nastala: zdravstveno, družbeno in ustavnopravno. Spahnove izjave iz decembra 2025 niso nepomembna tehnična pojasnila. So priznanje, da je bil velik del pandemične politike zgrajen na konstruktu, za katerega so odgovorni vedeli, da ne drži.
Ko to priznanje pride iz ust človeka, ki je bil v središču odločanja, ne gre več za teorije, temveč za dejstva. In ta dejstva kličejo po resni, neodvisni in odločni presoji – tudi na sodiščih.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Galerija:
(0%)
