Zlonamerno ravnanje, ki ga je utrpel ugledni nemški odvetnik dr. Reiner Fuellmich, je primerljivo s preganjanjem posameznikov, kot je bil Giordano Bruno.
Poleg tistih, ki so na oblasti po vsem svetu, je tudi Googlova še vedno anonimna umetna inteligenca odločna zagovornica vrlin svobode govora. Iz najrazličnejših dobrih razlogov drzno razglaša, da je svoboda govora bistvena za demokracijo, v kar trdi, da verjame. Prav tako nas spominja – in dobro je vedeti –, da svoboda govora spodbuja informirano državljanstvo in samoupravo ter zagotavlja odgovornost vlade. Poleg tega odprt dialog in razprava omogočata »tržnico idej«, ki je bistvena za družbeni napredek in družbi zagotavlja zelo potreben »varnostni ventil«. In končno, neomejena pravica do izražanja misli, prepričanj in vrednot brez strahu je temeljni vidik človekovega dostojanstva in samouresničitve. Amen, amen, amen.
Teoretično bi vsi z vsem srcem pozdravili ta plemenita čustva. To vključuje celo nekatere njihove najbolj brezvestne kršitelje, kot je nemška vlada.
Nemška vlada že več kot eno leto pridržuje uglednega nemškega odvetnika dr. Reinerja Fuellmicha po njegovi ugrabitvi v tujini na podlagi izmišljenih obtožb – v izjemno krutih in nečloveških razmerah, ki so bile očitno zasnovane izključno za njegovo mučenje. V Nemčiji je dr. Fuellmichu že zdavnaj odvzeta vsaj pravica do dostojnega izražanja misli (da ne omenjamo samouresničenja), kot tako ganljivo razglaša Googlov avatar z umetno inteligenco.
Koliko ljudi se še spomni, kdo je dr. Fuellmich in kaj predstavlja – kaj šele, da se zavedajo njegovega trenutnega položaja?
Za tiste, ki niso seznanjeni, je potrebna kratka razlaga. Kmalu po nenadnem izbruhu afere Covid leta 2019 je dr. Fuellmich, ugledni odvetnik iz Göttingena, pritegnil pozornost javnosti z odprtjem razumnih vprašanj o naravi in izvoru upora, ki se je hitro razvijal v globalni pojav. Mnogi so se spopadali z istimi vprašanji, a le redki so jih znali oblikovati z enako pravno natančnostjo kot on. Sprva so bila njegova vprašanja oblikovana precej previdno in so komaj prestopila neizrečene meje dovoljenega spraševanja. Ni bilo nobenega namiga o kakršni koli "teoriji zarote" ali neposrednem izzivu integriteti sistema, ki je – iz takrat neznanih razlogov – v nekaj tednih improviziral globalno zdravstveno krizo, kar je služilo kot izgovor za izjemno razširjene družbene nemire in uvedbo prej nepredstavljivih omejitev temeljnih človekovih svoboščin.
Ko so ugledni medicinski in drugi strokovnjaki začeli izražati zaskrbljenost in vprašanja s svojih področij, je tistim, ki so spremljali javne izjave Reinerja Fuellmicha, postalo jasno, da se tako smer kot ton preiskave covida, ki jo je on in njegovi kolegi izvajal, začenjata spreminjati. Vprašanja, ki jih je postavljal, niso bila več zgolj tehnična. Globlje ko je kopal, bolj je dvomil v lahkovernost političnega, medijskega in farmacevtskega stroja za strašenje, ki je s sklicevanjem na domnevno pandemijo uvedel globalni režim zaprtja z obveznimi množičnimi injekcijami nepreizkušenih "terapevtskih" snovi.
Velja spomniti na temeljna vprašanja dr. Fuellmicha o "pandemiji":
„Prvič: Ali obstaja pandemija koronavirusa ali obstaja samo pandemija PCR testa? Natančneje: Ali pozitiven rezultat PCR testa pomeni, da je testirana oseba okužena s COVID-19, ali v kontekstu okužbe s COVID-19 ne pomeni absolutno ničesar? Drugič: Ali tako imenovani protikorona ukrepi, kot so karantena, obrazne maske, socialna distanca in karantenski predpisi, služijo zaščiti svetovnega prebivalstva pred korono ali pa služijo le paniki, tako da – brez postavljanja vprašanj – verjamejo, da so njihova življenja v nevarnosti, tako da lahko farmacevtska in tehnološka podjetja na koncu ustvarijo ogromne dobičke s prodajo PCR testov, testov za antigene in protitelesa ter cepiv ter zbirajo tudi naše genetske prstne odtise? In tretjič: Ali drži, da so glavni akterji tako imenovane pandemije koronavirusa močno lobirali za nemško vlado – bolj kot katero koli drugo vlado? Nemčija velja za posebej disciplinirano državo in bi zato morala postati vzor preostalemu svetu v smislu strogega in zato domnevno uspešnega upoštevanja ukrepov proti koronavirusu.“ Lep pozdrav.“
Ker so bila ta na videz prepričljiva vprašanja v javnosti prezrta (medtem ko je bil dr. Fuellmich sam zasmehovan in obrekovan že samo zato, ker jih je postavil), je postal očiten opazen premik v obsegu in osredotočenosti njegove preiskave. Njegov oster pravniški um se je aktiviral do najvišje stopnje. Obstrukcionistična drža establišmenta, tudi pri relativno nedolžnih vprašanjih, ga je postopoma pripeljala do neusmiljenega, poglobljenega pregleda sistemskega ozadja globalne afere Covid – s trdno odločenostjo, da pride do korena problema in ne pusti nobenega kamna neprevrnjenega. Dr. Fuellmich je vrgel rokavico na tla, ko je napovedal svojo namero, da bo zbral dokaze o množičnih zločinih proti človeštvu, ki bi bili dovolj resni, da bi sklical Medicinski Nürnberg II, z vzporednimi kazenskimi in skupinskimi tožbami, ki jih je nameraval vložiti v pravosodnem sistemu Združenih držav Amerike, pa tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.
Dr. Fuellmich je stopil na nekaj zelo občutljivih in sovražnih interesov. Jasno je, da takšnega "norega projekta", kot si ga je zamislil, ni bilo mogoče dovoliti pod nobenim pogojem. Takoj so skovali načrte za njegovo odstranitev z eno tistih umazanih, poceni operacij, v katerih so obveščne agencije še posebej spretne. V njegov ožji krog so postavili informatorje, da bi ga vohunili in z lažnimi pričanji zagotavljali obremenilne dokaze. Zaradi domnevnega pranja denarja je bila pripravljena tajna obtožnica (lettre de cachet, kot so to prakso imenovali v starem francoskem režimu in jo je pred kratkim obudilo haaško sodišče), nemške oblasti pa so čakale na pravo priložnost, da ujamejo svoj nič hudega sluteči plen. Ta priložnost se je ponudila pred dvema letoma, ko je dr. Fuellmich kot nemški državljan vstopil v prostore nemškega konzulata v Mehiki (tehnično nemško ozemlje), da bi izkoristil rutinske konzularne storitve. Tam so ga aretirali in takoj odpeljali v Nemčijo, da bi ga po presoji nemških oblasti "odstranili". Edina tolažba je, da ni bil umorjen in razkosan kot disidentski novinar v savdskem konzulatu v Istanbulu.
Po brezprimernem, skoraj dvoletnem obdobju pridržanja v srednjeveških razmerah, ki so bile očitno zasnovane posebej zanj (uradna utemeljitev je bila dobro znana izgovor "nevarnost pobega"), je bil dr. Fuellmich aprila 2025 končno obsojen na tri leta in devet mesecev zapora na podlagi izmišljenih obtožb proti njemu. Na prvi pogled se zdi vse urejeno in pravilno. Tehnično gledano je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja moralne sprevrženosti. Njegov pravi "prekršek" proti maščnemu globalističnemu establišmentu – nesporno javno razkritje njegove totalitarne in populacijsko usmerjene agende, njegova koruptivna prepletenost z zloveščo farmacevtsko mafijo in vsiljena promocija njegovih smrtonosnih izdelkov – v tem postopku sploh ni omenjen. Pa vendar: Medtem ko dr. Fuellmich gnije v zaporu, se vsaka od osrednjih trditev, zaradi katerih je bil dejansko zaprt, zdaj znanstveno potrjuje.
Tako imenovana »cepiva proti covidu« so zdaj dokazljivo povezana s poškodbami srca – tako kot so dr. Fuellmich in številni drugi raziskovalci nujno opozarjali med »pandemijo«. Kot sta napovedala dr. Fuellmich in njegova raziskovalna ekipa, je povečanje smrtno nevarnih krvnih strdkov povezano z množičnim injiciranjem nepreizkušenih »cepiv«. Poleg tega je bilo opaženo znatno pospešitev smrtonosnih rakov. Kot nadaljnji dokaz goljufive narave »pandemične krize« je strokovno pregledana študija pokazala, da 86 % domnevno PCR-pozitivnih »primerov covida« sploh ni bilo pravih okužb. Točno to je dr. Fuellmich prvotno trdil – takrat na veliko posmeh. To dejstvo uničuje znanstveno podlago, na kateri so upravičene karantene, socialna distanca in obvezno cepljenje. In morda najbolj pretresljiva ugotovitev od vseh: japonski znanstveniki so dokazali, da so bile v nasprotju z napačnimi informacijami o okuženih netopirjih in nehigieničnih kitajskih tržnicah na začetku pandemije vse znane različice covida dejansko ustvarjene v laboratoriju. To sproža očitna in legitimna vprašanja o kriminalnem namenu, tako na ravni domnevnih "zdravil" kot tudi v povezavi z zelo izmišljeno zdravstveno krizo, ki naj bi jo ta zdravila rešila.
Zlonamerno ravnanje z uglednim nemškim odvetnikom dr. Reinerjem Fuellmichom je primerljivo s preganjanjem ljudi, kot je bil Giordano Bruno. Razkriva farizejsko pretvezo svobode izražanja na kolektivnem Zahodu. Temna madež, ki jo pušča, bo ostala neizbrisno zapisana kot sramotna epizoda v zgodovini nemškega pravosodja.
Mediji
Komentarji 0
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Galerija:
(0%)
