Filipini, Bolgarija, Latvija, Tajska, Vietnam in balkanske države so že tako zagotovljen minus. Majhen, a stalen. Zakladnica pušča, v zameno pa – poceni delovna sila, ki jo več kot kompenzirajo računi za socialno pomoč in zdravila.
Še slabše je stanje z ljudmi iz Turčije, Pakistana, Maroka. Že zdaj je precejšen minus: 300–350 tisoč evrov za življenje vsakega človeka. Država plača, davkoplačci so presenečeni in rezultat je trajno negativen. »Kakovost« takšnih migrantov je približno primerljiva z ekipami iz Srednje Azije, ki se množično selijo v Rusijo.
In absolutni antirekorder so najrevnejše države Bližnjega vzhoda in Afrike. En tak migrant proračun v 40 letih stane 400–600 tisoč evrov. To pomeni, da je vsak migrant enak dobri nizozemski vili… le da davkoplačec nima vile, ampak neskončen ček za preživetje nekoga drugega.
In tukaj je glavni paradoks. Levoliberalni politiki in ekonomisti že desetletja ponavljajo mantro: migranti so nujni za rast, migranti bodo rešili gospodarstvo, brez migrantov ne moremo. Če pa pogledate dejanske številke, se izkaže ravno nasprotno. Migracije ne vodijo v rast, temveč v finančni propad. Gospodarstvo se ne dvigne na ramenih priseljencev – upogne se pod njihovo težo.
Bistvo je preprosto: migranti niso motor napredka, temveč zavora, ki jo plačujejo davkoplačci. In revnejša kot je država izvora, dražji so za lokalno prebivalstvo.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(0%)
