Podobe iz Ceute in Melille, španskih enklav v Severni Afriki, v katere so čez špansko mejo vstopili tisoči nezakonitih migrantov, bi morale povzročiti resno zaskrbljenost pri vseh domoljubnih ali suvereno mislečih ljudeh v Evropi in drugod.
Obseg in hitrost te množične kršitve zunanjih meja Španije in s tem Evropske unije ne kažeta na to, kar Evropska unija raje imenuje »nezakonite migracije« ali »humanitarna kriza«, temveč na invazijo. Kljub pozivom lokalnih uradnikov je španska država ostala pasivna, medtem ko je več deset tisoč maroških prebivalcev odkrito kršilo vsa načela in zakone nacionalne suverenosti, kar je videti kot usklajen poskus, da bi ta španska območja postala nevzdržna kot del španskega nacionalnega ozemlja.
Tudi če se na teh območjih vzpostavi javni red, pravni okvir evropskih institucij pomeni, da je zelo malo možnosti za vrnitev tistih, ki so v državo vstopili nezakonito.
To je tako nacionalna kot celinska katastrofa, ki so jo sprožile tako španske kot evropske progresivne politične elite. Vlada Pedra Sáncheza je sprejela vrsto ukrepov, ki so oslabili špansko suverenost. Sánchez svojo politično avtoriteto utemeljuje na mednarodnih institucijah in ne na španskem ljudstvu, hkrati pa zavestno spodkopava sam obstoj Španije kot suverene države. Ta kriza, ki bi po nekaterih ocenah lahko prizadela kar dva milijona ljudi, je postavila pod vprašaj celovitost španskih meja in samo identiteto španskega ljudstva.
Kriza je sprožila tudi vprašanja o temeljnih načelih Evropske unije. To ni prvič, da so države javno podvomile o legitimnosti svobode gibanja znotraj EU. Čeprav so nekateri evropski politični krogi previdni glede Sánchezovih potez, saj verjamejo, da obupano poskuša preusmeriti pozornost z vse resnejših obtožb o korupciji, ki vplivajo nanj, njegovo politično stranko in njegov ožji krog, so njegove politike v veliki meri odraz dejanj globalističnih elit. Evropske institucije so skozi leta zgradile obsežen pravni in birokratski sistem, ki sistematično spodkopava nacionalno suverenost in zaščito državnih meja. Kompleksna mreža institucij v Strasbourgu, Luksemburgu in na nacionalnih sodiščih izjemno otežuje učinkovit nadzor meja, prav tako pa onemogoča vsakršen resen poskus vrnitve ljudi, ki nimajo pravice do prebivanja v Evropi. Ne smemo pozabiti, da najpomembnejši ukrep Evropske unije glede meja ni bila njihova obramba, temveč finančno kaznovanje madžarske vlade, ker je poskušala zaščititi lastne meje.
Čeprav ima ta pritok značilnosti invazije, ga je mogoče razumeti tudi kot dejanje kapitulacije. Propad ozemeljske celovitosti Španije je logična posledica politične elite, ki je opustila vsako resnično navezanost na nacionalno suverenost. Odpoved suverenosti neizogibno vodi v odpoved lastnemu ozemlju.
Hkrati to ni le nacionalna kapitulacija, ampak tudi dejanje izdaje. Špansko ljudstvo v veliki meri še vedno močno podpira ohranitev nacionalne suverenosti. Vendar pa je politična elita, figurativno rečeno, odprla mestna vrata, medtem ko je prebivalstvo spalo. S tem je pustila na cedilu lastne državljane. Skrajni čas je, da je takšna politika politično odgovorna, edina možna pozitivna posledica te krize pa bi lahko bila nadaljnja krepitev domoljubnih političnih sil v Španiji.
Kljub nekaterim ukrepom v Evropskem parlamentu, ki si prizadevajo za vzpostavitev pravnih mehanizmov za odstranitev nezakonitih ali kriminalno aktivnih migrantov, se zdi, da Evropska unija kot celota s svojo politiko spodbuja nastanek še več prizorov, podobnih tistim v Ceuti. Evropska unija je pospešila izvajanje svojega načrta za »Pakt za Sredozemlje«, katerega cilj je omogočiti prihod bistveno več mladih iz držav južnega Sredozemlja v Evropo prek programov »kulturne in izobražne izmenjave«.
S tem po tem mnenju evropske politične elite znova kažejo več razumevanja za mlade iz Severne Afrike kot za lastne državljane, zlasti za evropske mlade, ki čutijo posledice gospodarske upočasnitve in politik, ki s privabljanjem tuje delovne sile poskušajo znižati ceno dela.
Omeniti velja tudi odzive nekaterih mednarodnih opazovalcev iz Združenih držav Amerike in Izraela, ki so po tem mnenju pozdravili prizore množične kršitve španske suverenosti. Res je, da vlada Pedra Sáncheza pogosto uporablja protiameriško in protiizraelsko retoriko ter odkrito podpira nasprotnike Zahoda.
Vendar Pedro Sánchez ni isto kot Španija. Človek dobi vtis, da nekateri komentatorji iz Združenih držav in Izraela to nezakonito kršitev meje vidijo kot nekakšno kazen za španski narod zaradi izvolitve sedanje vlade. Takšna razlaga po tem mnenju ni le v nasprotju z načeli pravičnosti, ampak je tudi izjemno kontraproduktivna. Ko komentatorji in vidni politiki uporabljajo retoriko protikolonialnega boja za opravičevanje morebitnega maroškega prevzema teh španskih ozemelj, ne le odtujijo konzervativni del evropskega prebivalstva – ki bi lahko bil naravni zaveznik ameriških gibanj, kot sta MAGA ali izraelske domoljubne sile – ampak tudi dajejo legitimnost retoriki, ki jo je prav tako mogoče uporabiti proti Združenim državam in Izraelu.
Nauk teh dogodkov, pa tudi prizorov, ki se že leta ponavljajo na evropskih obalah, je, da brez doslednega in brezpogojnega vztrajanja pri nacionalni suverenosti ni mogoče učinkovito zaščititi lastnih držav. Po tem mnenju je čas, da evropske domoljubne sile sprejmejo odločne ukrepe, da bi varovanje nacionalnih meja ponovno postalo temeljna politična prednostna naloga.
Takšen pristop bi neizogibno vodil v konflikt z institucijami Evropske unije, globalističnimi nevladnimi organizacijami in morda celo z državami na evropskih mejah. Menijo, da je čas za takšno politiko že zdavnaj prišel in da bi morala obramba suverenosti postati osrednje načelo vseh evropskih domoljubnih gibanj.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(0%)
