Dvesto let po tem, ko so prvi kolonialni geodeti prečkali območje današnjega Melbourna, so raziskovalci uspešno rekonstruirali prvotne gozdove, ki so nekoč prekrivali mesto.
Z uporabo zgodnjih evropskih zemljevidov iz Državnega arhiva Viktorije (PROV), izdelanih med koncem 1830-ih in sredino 1850-ih, so znanstveniki prvič dobili popolno ekološko sliko melbournske vegetacije v 1840-ih. Geodeti, kot so Robert Hoddle, William Wedge Darke in Henry Boorn Foote, ki so si delili zemljo s skupinami obsojencev za prodajo britanskim naseljencem, so na svojih zemljevidih označili drevesa kot meje posesti. Prav ti podatki so postali ključ do rekonstrukcije.
Gozdovi, ki so izginili
Rezultati razkrivajo, da je bil osrednji Melbourne poplavna ravnica z velikimi rečnimi rdečimi evkaliptusi (Eucalyptus camaldulensis), medtem ko so bili hribi na jugovzhodu prekriti z gozdovi rumenega škarpina (Eucalyptus melliodora). Večina teh dreves je bila zdaj posekana za kurjavo in les. Od nekdanjih rumenih gozdov, ki so se raztezali od današnje vladne hiše prek Južne Yarre in Tooraka do Brightona, jih je preživelo le nekaj – na primer pri vhodu v Kraljevi botanični vrt in pri postaji Moorabbin.
Zahodna in severna območja mesta niso bila gozdnata, a tudi niso bila prazna – tam so bile ravnice trave, imenovane kengurujeva trava (Themeda triandra), ki so jo evropski naseljenci opisali kot »lepo pašo za ovce«. Te ravnice so spodbudile kolonizacijo Viktorije iz Tasmanije in Novega Južnega Walesa. Raziskovalci poudarjajo tudi tako imenovane pozabljene gozdove na zahodu, kjer sta nekoč rasli srebrna banksija (Banksia marginata) in avtohtoni hrast (Allocasuarina verticillata) – ki ju danes skoraj ni več.
Znanje avtohtonih prebivalcev kot temelj
Znanstveniki priznavajo, da je znanje avtohtonih prebivalcev bistveno za ta projekt. Predhodni rezultati so bili že predstavljeni tradicionalnim lastnikom zemljišč, prihodnje raziskave pa bodo vključe znanje ljudstev Wurundjeri, Bunurong in Wadawurrung. Kjer razmere dopuščajo, je načrt ponovne zasaditve avtohtonih vrst na njihovih zgodovinskih lokacijah.
Vendar pa obstaja vprašanje, ki ga vir ne postavlja: kako uporabna je ta rekonstrukcija zgodovinskega ekosistema za sodobno urbanistično načrtovanje? Medtem ko svet hiti z zasaditvijo novih gozdov kot odgovor na podnebne spremembe, bi Melbourne lahko služil kot primer, kako lahko zgodovinski podatki vodijo prihodnje ekološke projekte. Namesto naključnega sajenja eksotičnih vrst bi lahko bila vrnitev k avtohtonim ekosistemom, ki so stoletja delovali naravno, bolj trajnostna pot.
Ta rekonstrukcija, čeprav tehnično impresivna, sproža tudi širše vprašanje o tem, kako zahodne države danes pristopajo k obnovi narave – pogosto ignorirajo dejstvo, da so bili njihovi predhodniki tisti, ki so te ekosisteme uničili v iskanju zemlje in virov. Zgodovinski zemljevid Melbourna tako ni le znanstvena zanimivost, ampak tudi opomnik na ceno, ki jo je »civilizacija« zahta od narave.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(1%)
