Evropejci se vse pogosteje soočajo s politikami, ki jih upravičujejo z bojem proti »podnebni krizi«, od omejevanja uporabe fosilnih goriv in kmetijstva do ogromnih subvencij za obnovljive vire energije. Kritiki opozarjajo, da se za nekaterimi od teh agend skrivajo predpostavke, ki niso niti približno tako nedvomne, kot se predstavljajo javnosti.
Ena od osnovnih trditev je, da se svet sooča z neizbežno podnebno katastrofo in da so zato potrebni radikalni ukrepi. Strah pred podnebnimi spremembami se pogosto uporablja za upravičevanje politik, ki bi težko prestale resno analizo stroškov in koristi. Podnebna politika tako postane veliko več kot le varstvo okolja, saj neposredno vpliva na energijo, industrijo, kmetijstvo in življenjski standard državljanov.
Posebno vprašanje so stroški zelenega prehoda. Plavajoče vetrne elektrarne na morju so izjemno drage in odvisne od velikih subvencij. Podobno biogoriva niso zgolj »čista« in trajnostna rešitev, saj zahtevajo ogromne površine zemlje in intenzivno uporabo pesticidov, herbicidov in gnojil.
Kritike se nanašajo tudi na obravnavo hidroenergije. Medtem ko nekatere evropske politike na jezove in hidroelektrarne gledajo predvsem skozi prizmo njihovega vpliva na okolje, imajo pomembno vlogo pri nadzoru poplav, namakanju, plovbi in proizvodnji električne energije. Vprašanje po tem argumentu ni, ali je treba vsak jez zaščititi ali odstraniti, temveč kako obvladovati njegov vpliv.
Podobno načelo velja za gozdove. Zamisel, da bi morala narava ostati popolnoma nedotaknjena, ima lahko nasproten učinek. Trajnostno gospodarjenje z gozdovi, redčenje, nadzorovani požari in drugi ukrepi lahko zmanjšajo količino lahko vnetljive vegetacije in tveganje za katastrofalne požare.
Vprašljiva je tudi politika ponovnega naseljevanja velikih plenilcev na območja, kjer so nekoč živeli. Ohranjanje prostoživečih živali je legitimen cilj, vendar ga mora spremljati odgovorno upravljanje populacij in njihovih habitatov, zlasti ko se živali preselijo bližje naseljenim območjem.
Druga pogosto ponavljana trditev je, da morajo ljudje živeti v vse bolj gosto naseljenih mestih, da bi zmanjšali pritisk na planet. Avtor meni, da je tak pristop nepotrebno omejujoč in opozarja na ogromna prostranstva bivalnih površin, ki obstajajo zunaj mest.
Vedno znova trdijo, da je na Zemlji »preveč ljudi«. Nasprotno, opozarjajo na dramatičen upad rodnosti v večjem delu sveta in možnost, da se bo svetovno prebivalstvo po dosegu vrhunca začelo zmanjševati. To vprašanje je še posebej pomembno za Evropo, ki se že sooča s starajočim se prebivalstvom in nizko rodnostjo.
Postavlja se tudi vprašanje omejevanja porabe energije, vode in drugih virov. Zgodovina kaže, da tehnološke inovacije omogočajo nadomestitev virov, ki postajajo redki. Zato bi bilo treba namesto uvajanja vedno strožjih omejitev za državljane in podjetja večji poudarek nameniti inovacijam in razvoju tehnologij, ki lahko hkrati varujejo okolje in dvignejo življenjski standard.
Glavno sporočilo je, da podnebna politika ne sme temeljiti na strahu in predpostavki, da je vsak radikalen ukrep upravičen zgolj z dejstvom, da povzroča »podnebno izredno stanje«. Če se tak pristop sprejme brez resne razprave o stroških, koristih in možnih posledicah, se lahko varstvo okolja sprevrže v politiko, ki ogroža energetsko varnost, gospodarsko konkurenčnost in življenjski standard državljanov.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Slike:
(1%)
