Na prašnih policah Britanskega muzeja se skriva kos papirusa, domnevno star 3300 let , ki tiho, a vztrajno osvetljuje vprašanje: ali so bili velikani iz Biblije – Nefili, Anakovci, Refaimci – le mit, pesniška hiperbola ali pa so morda vendarle hodili po zemlji?
Papirus, znan kot Anastasi I., ni nobena nova arheološka senzacija – v muzeju je od leta 1839, ko ga je kupil trgovec z antikvitetami Giovanni d"Anastasi. Toda v začetku leta 2026 je ponovno pritegnil pozornost, zahvaljujoč spletni strani Associates for Biblical Research in člankom, ki ga povezujejo z biblijskimi zgodbami o velikanih. Zakaj zdaj? Ker besedilo, napisano med vojno v 13. stoletju pred našim štetjem, omenja nekaj, kar se sliši zelo znano.
Pismo je napisal pisar Hori in ga naslovil na drugega pisarja, Amenemopa. Gre za klasično egipčansko »satirično pismo« – Hori se posmehuje Amenemopu, ker naj ne bi vedel ničesar o resničnem svetu zunaj pisarjeve pisarne: terenu, vojaških poteh, sovražnikih.
V enem odlomku Hori opisuje nevaren ozek prelaz v gorah, poln nomadov Šosu , ki se skrivajo v grmovju:
"Ozek prelaz je poln Šosujev, skritih pod grmovjem; nekateri med njimi so visoki štiri ali pet komolcev od glave do pet, njihovi obrazi so divji, njihova srca niso nežna in ne poslušajo prošenj. Sam si, nimaš pomočnikov, za tabo ni vojske."
Ker je egipčanski komolec dolg približno 52 cm, bi bili štirje komolci približno 203 cm , pet komolcev pa približno 259 cm . Torej govorimo o ljudeh, ki so bili visoki od 2 do 2,6 metra. Šosu so bili nomadsko ljudstvo Levanta, pogosto v konfliktu z Egiptom – nekateri jih povezujejo z zgodnjimi Kanaanci ali skupinami, omenjenimi v Svetem pismu, v regiji, kjer so živeli Anakovci in Refaimci.
Biblija na več mestih omenja informacije, ki nakazujejo na obstoj visokih ljudi ali velikanov:
Nefili (1 Mz 6,4) – »velikani« ali »padli« – potomci »Božjih sinov« in »človeških hčera«, »možje, sloveči v mogočnosti od davnine«.
Anakovci (4 Mz 13,33) – ogledniki Mojzesovih sinov pravijo: »Videli smo tam velikane – potomce Anaka, velikane. Zdeli smo se jim kakor kobilice in takšni smo jim bili.«
Og, bašanski kralj (5 Mz 3,11) – »Og, bašanski kralj, je bil edini, ki je ostal od Refaimcev. Njegovo ležišče, železno ležišče, je še vedno v Rabi Amoncev; deset komolcev – po standardnih komolcih – je bilo dolgo in štiri komolce široko.«
Zanimivo: Egiptovska preklinjalska besedila iz Srednjega kraljestva omenjajo "ly anaq" - ljudstvo Anaka. Reliefi iz bitke pri Kadešu (1274 pr. n. št.) prikazujejo vohune Šosu kot izjemno velike figure, ki jih nosijo Egipčani.
Torej dve neodvisni kulturi – egipčanska in hebrejska – opisujeta ljudi nenavadne višine v isti regiji, hkrati.
In medtem ko nekateri to vidijo kot potrditev, da Biblija ni le mitologija, ampak da ohranja spomin na resnične ljudi (za nas) nenavadne postave, drugi to vidijo kot klasično "mitološko arheologijo", kjer je vsako starodavno besedilo, ki omenja visoke ljudi, samodejno povezano s Biblijo.
A eno je gotovo: Anastasi I. dokazuje, da zgodba o »velikanih« ni bila le hebrejska pripoved in ni bila »le zgodba«. Z vseh strani se kopičijo dokazi, da so res obstajali ljudje, ki so bili dovolj visoki, da so se jih njihovi sosedje spominjali še generacije – in da so postali legende. In legende, ko se združijo z ostanki besed iz različnih kultur, postanejo nekaj več kot le zgodbe.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Slike:
(0%)
