1881 je v St. Peterburgu umrl ruski pisatelj, predstavnik realizma in daljni predhodnik eksistencializma, Fjodor Mihajlovič Dostojevski.
Dostojevskega so leta 1849 prijeli in ga zaradi revolucionarne dejavnosti proti carju Nikolaju I. zaprli. 16. novembra tega leta so ga obsodili na smrt zaradi protivladnih dejavnosti, povezanih z radikalno skupino razumnikov, Krožka Petraševskega. Po lažni izvršitvi smrtne kazni, kjer so ga prestrašili z uprizorjenim strelskim vodom, so mu znižali kazen na več let izgnanstva s težkim prisilnim delom v zaporniškem taborišču Katorga pri Omsku v Sibiriji. V tem času se mu je poslabšalo stanje glede njegove nagnjenosti do epilepsije, saj se je bolezen razmahnila.
Kazen je odslužil leta 1854 in takrat se je vključil v Sibirski pehotni polk. To je bila prelomnica v njegovem življenju; zavrnil je svoje prejšnje radikalno mišljenje in postal zagrenjen nazadnjak ter skrajno religiozen.
Dostojevski je kot predstavnik t. i. psihološkega realizma dosegel vrh v analizi človekovega notranjega življenja, pri čemer ga niso zanimali tipični, povprečni primeri človekove duševnosti, ampak njene izjemne oblike, polne protislovij, pogosto že deformirane ali že kar patološke. Poleg tega presega okvire realizma tudi s svojim obravnavanjem svetovnonazorskih, moralnih in religioznih vprašanj, kjer pogosto na nasprotna si bregova postavlja krščanstvo in ateizem, moralno in amoralno, dobro in zlo. S tovrstnimi tematikami v svojem leposlovju zgradi kompleksno filozofijo, na kar kaže že to, da je samo en roman – npr. Brate Karamazove – mogoče razložiti na več načinov; lahko je to delo o ponižanih in razžaljeni, o očetomoru, o iskanju Boga, o dobrem in zlem.
V svetovni literaturi zavzemajo pomembno mesto njegovi romani Zločin in kazen, Bratje Karamazovi, Besi, Idiot, Ponižani in razžaljeni, Bedni ljudje, Igralec in drugi. ...
1881 je v St. Peterburgu umrl ruski pisatelj, predstavnik realizma in daljni predhodnik eksistencializma, Fjodor Mihajlovič Dostojevski.
Dostojevskega so leta 1849 prijeli in ga zaradi revolucionarne dejavnosti proti carju Nikolaju I. zaprli. 16. novembra tega leta so ga obsodili na smrt zaradi protivladnih dejavnosti, povezanih z radikalno skupino razumnikov, Krožka Petraševskega. Po lažni izvršitvi smrtne kazni, kjer so ga prestrašili z uprizorjenim strelskim vodom, so mu znižali kazen na več let izgnanstva s težkim prisilnim delom v zaporniškem taborišču Katorga pri Omsku v Sibiriji. V tem času se mu je poslabšalo stanje glede njegove nagnjenosti do epilepsije, saj se je bolezen razmahnila.
Kazen je odslužil leta 1854 in takrat se je vključil v Sibirski pehotni polk. To je bila prelomnica v njegovem življenju; zavrnil je svoje prejšnje radikalno mišljenje in postal zagrenjen nazadnjak ter skrajno religiozen.
Dostojevski je kot predstavnik t. i. psihološkega realizma dosegel vrh v analizi človekovega notranjega življenja, pri čemer ga niso zanimali tipični, povprečni primeri človekove duševnosti, ampak njene izjemne oblike, polne protislovij, pogosto že deformirane ali že kar patološke. Poleg tega presega okvire realizma tudi s svojim obravnavanjem svetovnonazorskih, moralnih in religioznih vprašanj, kjer pogosto na nasprotna si bregova postavlja krščanstvo in ateizem, moralno in amoralno, dobro in zlo. S tovrstnimi tematikami v svojem leposlovju zgradi kompleksno filozofijo, na kar kaže že to, da je samo en roman – npr. Brate Karamazove – mogoče razložiti na več načinov; lahko je to delo o ponižanih in razžaljeni, o očetomoru, o iskanju Boga, o dobrem in zlem.
V svetovni literaturi zavzemajo pomembno mesto njegovi romani Zločin in kazen, Bratje Karamazovi, Besi, Idiot, Ponižani in razžaljeni, Bedni ljudje, Igralec in drugi. ...
